Na stičišču Julijskih Predalp, Krasa, Furlanske ravnine in Jadranskega morja leži čudovita Gorica, obdana s smaragdno reko Sočo in lenobno prijateljico reko Vipavo. Nad mestom bdita Sabotin ter nižja Kalvarija. Gorica, Gorizia, po zgraditvi Nove Gorice postane za nas Stara Gorica. In to ime si v resnici zasluži, saj je bila ustanovljena že leta 1010, več kot tisoč let je tega. In tu se je vedno dogajalo, zgodovinski viri nas vodijo celo do rimskih ostankov.
To je območje večkulturnosti in večnacionalnosti. Zraven italijanov in furlanov zasedamo vidno mesto tudi slovenci. Naša velika imena so bila povezana z Gorico, Simon Gregorčič, France Bevk, Max Fabiani pa še veliko mogoče po krivici manj razpoznavnih kot slikar Franc Kavčič ali Zoran Mušič, nikakor pa ne smemo pozabiti na brata Rusjan, ki sta prav tu na Rojcah prvič poletela z Edo.
Stara Gorica živi svoje prijetno življenje in nam ponuja vse kar si sodoben človek lahko zaželi. Tu je trgovsko in gospodarsko središče in otok kulture za tistega, ki mu je tega mar.
Sprehajam se po mestnem parku in razmišljam kaj vam bom še povedala o Gorici, o Gorizii, predvsem pa o Stari Gorici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar